Znamenitosti ob poti

  • Izlet: Otok Lanzarote.
  • Kraji, kjer so nastale fotografije, v vrstnem redu dni. Kraj fotografije je določen po njeni lokaciji GPS.

Otok ognja in Césarja Manriqueja

Bazen na strešni terasi bele vile z ležalniki, v večerni svetlobi; v ozadju sosednje hiše in nizki griči
Izhodišče: vila s strešnim bazenom. 20. 2. 2026 ob 18:24. Calle Ruta del Norte 30, Costa Teguise. Foto: Jani Kleindienst, © vse pravice pridržane.

Lanzarote je najsevernejši in najvzhodnejši od večjih Kanarskih otokov. Pokrajino so oblikovali vulkani: med letoma 1730 in 1736 so izbruhi na območju današnjega narodnega parka Timanfaya prekrili velik del najboljše obdelovalne zemlje. Ves otok je od 7. oktobra 1993 rezervat biosfere UNESCO, z vsemi naselji vred (MITECO).

Podobo otoka je močno zaznamoval domačin César Manrique (1919–1992), slikar, kipar in arhitekt, ki je zagovarjal gradnjo v sožitju z naravo (Wikipedia). Dve izmed njegovih stvaritev sta bili tudi na naši poti: Mirador del Río in Jardín de Cactus. Naša baza je bila vila s strešnim bazenom na Calle Ruta del Norte 30 v kraju Costa Teguise na vzhodni obali; od tam so se vsi trije krogi začeli in končali.

1. dan: Mirador del Río

Dve veliki obokani stekleni okni v kamniti steni razgledišča, pred njima tlakovana terasa in stopnice
Okni Mirador del Río. 20. 2. 2026 ob 14:21. Mirador del Río, sever otoka. Foto: Jani Kleindienst, © vse pravice pridržane.
Pogled s stene Risco de Famara navzdol na pobočje, morsko ožino in otok La Graciosa
Pogled proti La Graciosi. 20. 2. 2026 ob 14:21. Mirador del Río, sever otoka. Foto: Jani Kleindienst, © vse pravice pridržane.
Pogled z razgledišča na zeleno in rdečkasto planoto, obalo in ploske vulkanske vrhove pod sivimi oblaki
Vulkanska pokrajina pod oblaki. 20. 2. 2026 ob 14:25. Mirador del Río, sever otoka. Foto: Jani Kleindienst, © vse pravice pridržane.

Razgledišče stoji na severnem koncu otoka, na vrhu skalnega zidu Risco de Famara, približno 475 m nad morjem. Na mestu nekdanjega topniškega položaja nad ožino El Río ga je Manrique skupaj z Eduardom Cáceresom in Jesúsom Sotom uredil v letih do 1973. Stavba je skoraj nevidna, ker je obložena s kamnom iz okolice; navznoter se odpre z dvema velikima obokanima oknoma (CACT Lanzarote, Lonely Planet).

S terase se odpre pogled na otok La Graciosa in druge otočke otočja Chinijo. Pod steno so vidne Salinas del Río, najstarejše soline na otoku (CACT Lanzarote). Na fotografijah so stena, terase in razgled proti La Graciosi; vreme je bilo oblačno, vendar razgled ni bil zakrit.

1. dan: Jardín de Cactus v Guatizi

Gravel kolo z dvema modrima bidonoma ob kamnitem zidu na parkirišču, v ozadju avtomobili in gore
Postanek pri Jardín de Cactus. 20. 2. 2026 ob 16:12. Guatiza, pri Jardín de Cactus. Foto: Jani Kleindienst, © vse pravice pridržane.

Na povratku proti jugu smo se ustavili pri Jardín de Cactus v vasi Guatiza. Vrt je nastal v nekdanjem kamnolomu vulkanskega materiala; na terasah, ki sledijo obliki izkopa, rastejo kaktusi s petih celin, pri vhodu pa obiskovalce pozdravi velika kovinska skulptura kaktusa (CACT Lanzarote, Turismo Teguise). Bil je zadnji Manriquejev veliki projekt, odprt na prelomu let 1990 in 1991 (leto otvoritve se v opisih razlikuje). Okolico obdajajo nasadi opuncij, na katerih so nekoč gojili košeniljo, žuželko za naravno rdeče barvilo karmin (Wikipedia). Fotografija prikazuje kolo na parkirišču pred vrtom.

2. dan: vinogradi La Geria

Polkrožni zidovi iz lave na črni vulkanski podlagi ob cesti, v ozadju vulkanski stožci pod modrim nebom
Vinogradi La Geria. 21. 2. 2026 ob 13:02. La Geria. Foto: Jani Kleindienst, © vse pravice pridržane.

Drugi dan je vodil skozi La Gerio, eno najbolj nenavadnih vinogradniških pokrajin na svetu. Pred izbruhi Timanfaye je bila to žitna dolina. Ko jo je prekrila plast vulkanskega pepela (picón), so kmetje začeli kopati lijakaste jame (hoyos), da so trte dosegle rodovitno zemljo pod pepelom; vsako jamo na strani, od koder piha veter, ščiti polkrožen zid iz lave (zoco) (Barceló, Atlas Obscura). Pepel zadržuje rosno vlago, zato trte uspevajo skoraj brez dežja.

Glavna sorta je bela malvasía volcánica; vina z otoka imajo zaščiteno označbo porekla DO Lanzarote od leta 1994 (Wikipedia). Na fotografiji so tipični polkrožni zidovi na črni podlagi ob cesti, za njimi vulkanski stožci.

3. dan: notranjost otoka

Široka asfaltirana cesta s palmami in kamnitimi zidovi, v daljavi kolesar
Cesta skozi notranjost otoka. 22. 2. 2026 ob 11:00. Notranjost otoka. Foto: Jani Kleindienst, © vse pravice pridržane.
Bele hiše in palme na vzpetini pod temnim vulkanskim stožcem, v ospredju opuncije in cvetoče grmičevje
Vas pod vulkanskim stožcem. 22. 2. 2026 ob 11:00. Notranjost otoka. Foto: Jani Kleindienst, © vse pravice pridržane.

Tretji krog je šel najprej skozi notranjost otoka proti severni obali. Dve fotografiji iz tega dela kažeta naselje na vzpetini pod temnim vulkanskim stožcem, z belimi hišami, palmami in kaktusi ob cesti; imena vasi nismo določili.

3. dan: La Santa in val El Quemao

La Santa je ribiška vas na severozahodni obali, v občini Tinajo. Pred njo se nad skalnim grebenom lomi El Quemao, eden najzahtevnejših valov v Evropi (Quemao Class). Ko smo se 22. februarja 2026 opoldne pripeljali mimo, je bila obala polna gledalcev: tisto jutro se je namreč začela 9. izvedba tekmovanja Lanzarote Quemao Class, na katerem se je pomerilo 32 surferjev in 32 bodyboarderjev (La Voz de Lanzarote, Quemao Class). Naslednji dan sta zmagala domači surfer Conor Donegan in bodyboarder David Pérez s Tenerifa (La Voz de Lanzarote). Da je množica gledala prav to tekmo, sklepamo po datumu, kraju in prizoru.

3. dan: Caleta de Famara

Plitva obala z belimi hišami, za zalivom mogočna stena Risco de Famara
Caleta de Famara. 22. 2. 2026 ob 14:46. Caleta de Famara. Foto: Jani Kleindienst, © vse pravice pridržane.

Zadnji fotografski postanek je bil v Caleti de Famara, nekdanji ribiški vasi z belimi hišami. Nad zalivom se dviga Risco de Famara, ostanek velike vulkanske kaldere, ki doseže 671 m na Peñas del Chache, najvišji točki otoka (Wikipedia). Dolga plaža pod steno velja za eno najboljših na Kanarskih otokih za surfanje (Lonely Planet). Isto steno smo dva dni prej gledali od zgoraj, z Mirador del Río.