Znamenitosti ob poti
- Izlet: Otok Lanzarote.
- Kraji, kjer so nastale fotografije, v vrstnem redu dni. Kraj fotografije je določen po njeni lokaciji GPS.
Otok ognja in Césarja Manriqueja

Lanzarote je najsevernejši in najvzhodnejši od večjih Kanarskih otokov. Pokrajino so oblikovali vulkani: med letoma 1730 in 1736 so izbruhi na območju današnjega narodnega parka Timanfaya prekrili velik del najboljše obdelovalne zemlje. Ves otok je od 7. oktobra 1993 rezervat biosfere UNESCO, z vsemi naselji vred (MITECO).
Podobo otoka je močno zaznamoval domačin César Manrique (1919–1992), slikar, kipar in arhitekt, ki je zagovarjal gradnjo v sožitju z naravo (Wikipedia). Dve izmed njegovih stvaritev sta bili tudi na naši poti: Mirador del Río in Jardín de Cactus. Naša baza je bila vila s strešnim bazenom na Calle Ruta del Norte 30 v kraju Costa Teguise na vzhodni obali; od tam so se vsi trije krogi začeli in končali.
1. dan: Mirador del Río



Razgledišče stoji na severnem koncu otoka, na vrhu skalnega zidu Risco de Famara, približno 475 m nad morjem. Na mestu nekdanjega topniškega položaja nad ožino El Río ga je Manrique skupaj z Eduardom Cáceresom in Jesúsom Sotom uredil v letih do 1973. Stavba je skoraj nevidna, ker je obložena s kamnom iz okolice; navznoter se odpre z dvema velikima obokanima oknoma (CACT Lanzarote, Lonely Planet).
S terase se odpre pogled na otok La Graciosa in druge otočke otočja Chinijo. Pod steno so vidne Salinas del Río, najstarejše soline na otoku (CACT Lanzarote). Na fotografijah so stena, terase in razgled proti La Graciosi; vreme je bilo oblačno, vendar razgled ni bil zakrit.
1. dan: Jardín de Cactus v Guatizi

Na povratku proti jugu smo se ustavili pri Jardín de Cactus v vasi Guatiza. Vrt je nastal v nekdanjem kamnolomu vulkanskega materiala; na terasah, ki sledijo obliki izkopa, rastejo kaktusi s petih celin, pri vhodu pa obiskovalce pozdravi velika kovinska skulptura kaktusa (CACT Lanzarote, Turismo Teguise). Bil je zadnji Manriquejev veliki projekt, odprt na prelomu let 1990 in 1991 (leto otvoritve se v opisih razlikuje). Okolico obdajajo nasadi opuncij, na katerih so nekoč gojili košeniljo, žuželko za naravno rdeče barvilo karmin (Wikipedia). Fotografija prikazuje kolo na parkirišču pred vrtom.
2. dan: vinogradi La Geria

Drugi dan je vodil skozi La Gerio, eno najbolj nenavadnih vinogradniških pokrajin na svetu. Pred izbruhi Timanfaye je bila to žitna dolina. Ko jo je prekrila plast vulkanskega pepela (picón), so kmetje začeli kopati lijakaste jame (hoyos), da so trte dosegle rodovitno zemljo pod pepelom; vsako jamo na strani, od koder piha veter, ščiti polkrožen zid iz lave (zoco) (Barceló, Atlas Obscura). Pepel zadržuje rosno vlago, zato trte uspevajo skoraj brez dežja.
Glavna sorta je bela malvasía volcánica; vina z otoka imajo zaščiteno označbo porekla DO Lanzarote od leta 1994 (Wikipedia). Na fotografiji so tipični polkrožni zidovi na črni podlagi ob cesti, za njimi vulkanski stožci.
3. dan: notranjost otoka


Tretji krog je šel najprej skozi notranjost otoka proti severni obali. Dve fotografiji iz tega dela kažeta naselje na vzpetini pod temnim vulkanskim stožcem, z belimi hišami, palmami in kaktusi ob cesti; imena vasi nismo določili.
3. dan: La Santa in val El Quemao
La Santa je ribiška vas na severozahodni obali, v občini Tinajo. Pred njo se nad skalnim grebenom lomi El Quemao, eden najzahtevnejših valov v Evropi (Quemao Class). Ko smo se 22. februarja 2026 opoldne pripeljali mimo, je bila obala polna gledalcev: tisto jutro se je namreč začela 9. izvedba tekmovanja Lanzarote Quemao Class, na katerem se je pomerilo 32 surferjev in 32 bodyboarderjev (La Voz de Lanzarote, Quemao Class). Naslednji dan sta zmagala domači surfer Conor Donegan in bodyboarder David Pérez s Tenerifa (La Voz de Lanzarote). Da je množica gledala prav to tekmo, sklepamo po datumu, kraju in prizoru.
3. dan: Caleta de Famara

Zadnji fotografski postanek je bil v Caleti de Famara, nekdanji ribiški vasi z belimi hišami. Nad zalivom se dviga Risco de Famara, ostanek velike vulkanske kaldere, ki doseže 671 m na Peñas del Chache, najvišji točki otoka (Wikipedia). Dolga plaža pod steno velja za eno najboljših na Kanarskih otokih za surfanje (Lonely Planet). Isto steno smo dva dni prej gledali od zgoraj, z Mirador del Río.
